DR. DARJA PICIGA

Striving for a better future

 

KAKO NAPREJ V OSNOVNI ŠOLI ?
MINEVA 20 LET OD OBJAVE KONCEPCIJE EKSPERTNE SKUPINE –
PRILOŽNOST, DA NE PONOVIMO NAPAK IZ PRETEKLOSTI
DR. DARJA PICIGA
(Reporter, 2. 4. 2012)

 

Slabi rezultati prenove in njihovo prikrivanje

Med starši in v šolski javnosti čedalje bolj odmevajo porazne ugotovitve priznanega psihologa dr. Kristijana Museka Lešnika o katastrofalnih rezultatih devetletne osnovne šole –O svojih izsledkih je napisal že dve knjigi – Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji in Bajke in povesti o devetletki. Med drugim jih je predstavil na javni tribuni »Kakšno šolo hočemo« v začetku marca. 

Rezultate šolske prenove je strnil v nekaj stavkih:

V zadnjih dveh desetletjih - skupina »arhitektov« sedanje devetletke je namreč začela snovati šolsko reformo leta 1992, najprej so pripravili novo zakonodajo in prvo Belo knjigo o šolstvu - je na slabosti in deviacije, ki jih tako prepričljivo prikazuje in dokazuje dr. Kristijan Musek Lešnik, opozarjala vrsta strokovnjakov s številnimi konstruktivnimi predlogi za izboljšave, dobronamerne kritike so prihajale iz vrst učiteljev in vodstvenih delavcev, v javnomnenjskih raziskavah se je jasno pokazalo, da starši ne sprejemajo strokovno najbolj kritiziranih novosti. Starši so tudi javno opozarjali na nedemokratične postopke uvajanja devetletke v poskusni fazi.

Zamujena priložnost za drugačen razvoj šolstva

Manj pa je znano, da smo pred 20 leti imeli priložnost, da se odločimo za drugačno prenovo osnovne šole. Marca 1992 je izšla posebna številka revije Didakta z naslovom K novi koncepciji osnovne šole, ki jo je pripravila skupina neodvisnih strokovnjakov pod mojim vodstvom. Ta predlog prenove osnovne šole je izhajal iz humanističnega svetovnega nazora in kot glavni cilj postavil optimalni razvoj vsakega otroka. Vzgojne naloge šole (estetska, telesna, moralna vzgoja) so enako pomembne kot izobraževalne. Sodobno pojmovanje znanja in učenja poudarja razumevanje, sintezo, uporabo znanja, kritičnost, … Ekspertna skupina je med pomembne cilje osnovne šole zapisala tudi razvoj otrokove  pozitivne samopodobe.  Šola mora razvijati tudi osebnostne lastnosti, stališča in sposobnosti za konstruktivno soočanje s težavami in za njihovo premagovanje. Itn.

Ekspertna skupina je v uvodu nove koncepcije osnovne šole polemično izpostavila še drugi koncept ali model, ki ga je imenovala »tehnični« ali »industrijski« in za katerega je ugotavljala, da ga je vsiljevala manjša skupina strokovnjakov. Po tem modelu naj bo osnovna šola visoko učinkovit sistem posredovanja vnaprej določenih znanj in spretnosti, bistvena naloga šole je torej izobraževanje (vendar v smislu ozko pojmovanega koncepta znanja), vzgajanje pa je v ozadju. Med drugim je poudarek na testnem in pisnem preverjanju ter na zunanji evalvaciji, ki je tudi merilo učiteljeve uspešnosti. Zaradi poudarjene »akademske« funkcije osnovne šole (kot pripravljalnice za nadaljnje šolanje) se pojavljajo storilnostni pritiski, tekmovalnost, konkurenčnost, težnja po čim zgodnejši zunanji diferenciaciji.

Iz zgornjih opisov je očitno, da se je v zadnjih dveh desetletjih uresničeval drugi, »industrijski« koncept šole. In da je velik del ciljev in usmeritev iz humanistične koncepcije še danes aktualnih.

Kako naprej?

Kot prispevek za aktualni razmislek in pogled naprej, preko ruševin zgrešene prenove osnovne šole, dva citata iz koncepcije ekspertne skupine:

Vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj smo torej poudarili še pred Svetovnim vrhom o okolju in razvoju v Riu de Janeiru junija 1992.

Ob novem vrhu o trajnostnem razvoju, ki bo letos junija bo v Braziliji s pomenljivim nazivom Rio+20, je iskanje izhoda iz zgrešene šolske reforme v smeri učenja za trajnostni razvoj kar civilizacijska nujnost. V skladu s preroško mislijo komisarja za okolje dr. Janeza Potočnika, da bo prihodnost trajnostna, ali pa je ne bo.

Vzgoja in izobraževanje za trajnostni razvoj (VITR) se je v teh 20 letih na svetovni ravni razvila v model, ki ima trdno strokovno podlago in se izvaja v številnih šolah, posameznih predmetih ali aktivnostih ob pouku po celem svetu. Tudi v Sloveniji imamo pravo zakladnico projektov in primerov učenja za trajnostno prihodnost, ki so jo ustvarili tako številni šolniki kot strokovnjaki iz nevladnih organizacij. Minister dr. Milan Zver je leta 2007 izdal posebne smernice za uvajanje VITR. Tudi nova Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju, ki je bila pripravljena lani pod ministrom dr. Igorjem Lukšičem, poudarja, da mora načelo trajnostnega oziroma vzdržnega razvoja človeške družbe postati eno ključnih načel vzgoje in izobraževanja. Obstajajo učni načrti, ki povezujejo več predmetov (žal se premalo izvajajo), učbeniki, priročniki, razni drugi pripomočki, kot so didaktične igre, filmi, knjige za otroke …

Na to bogastvo opozarjam v osnutku STRATEGIJE KOMUNICIRANJA IN IZOBRAŽEVANJA O PODNEBNIH SPREMEMBAH IN TRAJNOSTNEM RAZVOJU DO LETA 2050, ki sem jo pripravila še v okviru pravkar ukinjene vladne službe za podnebne spremembe in je objavljena na spletni strani www.svps.gov.si. Strategija postavlja za cilj šole učenje za pridobivanje dinamičnega, aktivnega, kritičnega, celovitega, medsebojno povezanega znanja in za razumevanje kompleksnih povezav med družbenim, gospodarskim in okoljskim razvojem. Na tej podlagi se mladi usposobijo za odgovorno, trajnostno ravnanje v skupnosti  - v skladu z vrednotami, ki so široko sprejete v naši družbi.

Ali bomo tokrat znali izkoristiti priložnost za razvoj šolstva v smeri učenja za prihodnost?